Nekega toplega sobotnega jutra smo se štirje sošolci odločili, da naredimo nekaj norega. Nekaj, kar si bomo zapomnili za dolgo časa. Že dolgo smo se pogovarjali o letenju, o tem, kako mora biri, ko se dvigneš nad svet in gledaš nanj od zgoraj. Tako se je rodila ideja, da preizkusimo paragliding.
Nismo bili povsem prepričani ali je to pametna odločitev, saj smo imeli mešanico adrenalinskega navdušenja in strahu. Ko smo prišli na hrib, smo najprej srečali našega inštruktorja. Bil je prijazen in sproščen, kar je takoj zmanjšalo naše nervozo. Razložil nam je pravila, ki jih paragliding zahteva, pokazal opremo in nam povedal, da bo vsak let potekal v tandemu, kar pomeni, da bo za varnost ves čas skrbel izkušen jadralni padalec. To nas je še dodatno pomirilo, vendar smo še vedno čutili, kako nam srce razbija hitreje kot običajno. Prvi je bila na vrsti Luka, stal je na robu hriba, pripet na padalo. Veter je nežno dvignil platno in v trenutku sta se s pilotom dvignila v zrak. Zavpil je od navdušenja in vse nas je zalil val adrenalina. Potem smo za njim zajadrali še ostali. Ko sem stopil naprej sem globoko vdihnil.
Veter mi je nežno potegnil jakno, padalo se je razprlo in nenadoma ni bilo več tal pod mojimi nogami. Svet se je odprl pod menoj. Doline, hiše, drevesa, vse je bilo veliko manjše, mirnejše. Zrak je bil čist, občutek pa neverjeten. Kot, da na trenutek pozabiš na vse skrbi in samo obstajaš v trenutku letenja. Po zraku sem drsel kakor ptica, neslišno, svobodno. Tudi naši kriki so počasi utihnili. Prepustili smo se užitkom letenja. Mir, tišina, sonce, svoboda. Nepopisno. Zdaj pa nas je čakal še pristanek. Vsem je uspelo brez večjih težav. Nasmejani na vsa usta smo se objeli in si čestitali za uspešen paragliding.
Tisti dan nismo osvojili samo neba. Osvojili smo tudi svoj strah. Postali smo nekoliko bilj pogumni in samozavestni, bolj povezani in bogatejši za adrenalinsko izkušnjo, ki je ne pozabiš nikoli. Ja, paragliding je res prava dogodivščina.